| Zanimivosti | Članki | Forum | Odgovori | Pišite nam | Za objavo | Povezave |

KAJ MORAMO VEDETI O ZBIRANJU ZNAMK IN FILATELIJI

VREDNOTENJE IN VREDNOST ZNAMK

| NI VSE DRAGOCENO, KAR JE STARO |

Priloga Dnevnika: Denar in Svet Nepremičnin 05. 05. 2005

NI VSE DRAGOCENO, KAR JE STARO…

Tako za znamke oziroma filatelistične zbirke kot za stare kovance in bankovce oziroma numizmatične zbirke od nekdaj velja splošno prepričanje, da je vse, kar je staro nekaj desetletij, že neprecenljivo dragoceno. To je seveda povsem zmotno prepričanje, ki ga nekako spodbujajo tudi poročevalci z raznih razstav, srečanj zbiralcev itd.

Zanje je seveda atraktivnejše poročanje o »izjemno redkih in dragocenih primerkih«, ki so bili naprodaj ali so bili celo prodani po »izjemno visoki ceni«, kot o čisto navadnih znamkah ali kovancih, ki so zamenjali lastnika za drobiž. In prav slednjih je daleč največ, govorimo lahko skoraj o 100 odstotkih, saj res izjemno tržne cene dosegajo le res izjemne in redke posebnosti, ki pa se le še poredko naključno najdejo v ropotarnicah ali na podstrešjih, kar je pogosto vsebina zgodbic izza šankov… Primer je tudi nedavna dražba starih razglednic, ko so poročevalci navajali dosežene cene oziroma uspešnost, malo manj pa pomembnost ohranjanja kulturne dediščine. Finančni strokovnjaki pa bodo glede na iztržek zlahka ugotovili, da je dosežen kapitalski donos za kakšnih sto let čakanja nanj zelo zelo nizek… Pa saj ne gre za to, večini kupcev gre le za ljubiteljsko zbiranje.

Prvi pogoj za doseganje solidne tržne vrednosti nekega primerka ali zbirke je seveda povpraševanje. Za visoko povpraševanje pa je prva zahteva veliko število zbiralcev neke tematike ali nekega področja, ljudje namreč večinoma zbirajo predvsem znamke svoje države (in njenih predhodnic), včasih se malo pokuka še k sosedom. Primer: v Nemčiji (ali kateri koli drugi državi) je nekaj sto tisoč zbiralcev z visoko kupno močjo, v Sloveniji jih je nekaj deset s povprečno kupno močjo… Glede na to, da so znamke najbolj cenjene in dosegajo najvišjo tržno vrednost v državi, kjer so izšle, se nam piše slabše kot velikim narodom z veliko zbiralci. Zgodbica, ki jo je pogosto pripovedoval znani slovenski, v prejšnjih časih jugoslovanski filatelistični trgovec, pokojni Jože Remic, dolgoletni poslovodja trgovine Jugofilatelija v ljubljanski Nazorjevi ulici, kasneje zasebni podjetnik z znamkami (trgovina, ki se je pred časom preselila za nekaj metrov navzgor po ulici, je pred kratkim dokončno zaprla vrata), pravi, da je mnogim kupcem in radovednim obiskovalcem, ki so ga pogosto spraševali, katero znamko naj kupijo, da bodo z njo na hitro obogateli, odgovarjal, da take znamke pač ni, če pa bi že bila, bi jo kupil kar sam in je ne bi prodajal drugim.

Najpomembnejše merilo je seveda ocena vrednosti. Tista, ki jo najdemo v zasebno izdanih katalogih posameznih držav, pogosto ni najbolj realen pokazatelj, saj odraža individualen tržni interes izdajatelja. V mednarodno uveljavljenih katalogih pa gre za globalno uravnavanje cenovno-tržne politike v širšem, kontinentalnem ali celo svetovnem merilu. Po svetu izide vsako leto nekaj takih renomiranih celinskih katalogov, ki prinašajo poleg osnovnih podatkov o znamkah in njih variantah, blokih in ovitkih prvega dne tudi najpomembnejši, vsako leto bolj ali manj spremenjen podatek o oceni vrednosti evidentiranih primerkov. Ti veliki katalogi imajo praviloma zapisane bruto cene, kar pomeni, da dajejo nanje veliki trgovci pri nakupu od nič do nekaj deset odstotkov popusta, manjši trgovci in prekupčevalci pa običajno z velikimi besedami ponudijo »izjemno ugodnih« 50 in več odstotkov popusta. Ko pa take primerke poskusite prodati, iztržite zanje 10 ali 15 odstotkov zapisane kataloške vrednosti. Vedno znova se dogaja, da razočarani dediči zbiralcev, ki so svoje bližnje za časa življenja seznanjali s takimi bruto vrednostmi svojih »zakladov« , zanje iztržijo le desetino ali celo manj obljubljenega bogastva! Nekateri drugi katalogi, običajno so to pretežno lokalne izdaje posameznih držav, se ponašajo z imenom »neto« v naslovu, kar pomeni, da so v njih cene nekoliko bližje tržnim, opisana razmerja pa manjša. Če povzamemo z bolj znanim primerom: ko prodajate svoj stari avto, ga sicer lahko cenite visoko, toda njegova tržna cena je le toliko, kolikor vam je nekdo pripravljen zanj plačati – popolnoma enako je tudi pri filatelističnih zbirkah.

Ceno neke filatelistične zbirke včasih določijo tudi cenilci. Ti naj bi dobro poznali tematiko ocenjevane zbirke, oceniti pa morajo tudi ohranjenost in kakovost posameznih (včasih tudi redkejših) primerkov, trenutni interes za nakup/prodajo na domačem in tujem trgu itd..V Sloveniji je registriranih nekaj sodnih cenilcev za filatelijo, ki pa to svojo dejavnost bolj ali manj vestno opravljajo običajno le na zahtevo sodišč ali muzejev – seveda proti plačilu določenega odstotka ocenjene zbirke, redkeje po tarifni postavki… Velika večina zbirk ali delov zbirk tako zamenja lastnika glede na oceno kakšnega prijateljskega filatelista (za filatelista pa se lahko samookliče skoraj vsakdo, ki je že kdaj kupil znamke z namenom njih hrambe »za spomin« ali s kakšnim drugim namenom). Kot primer navedimo gibanje dejanske tržne vrednosti znamk in blokov (brez »posebnosti«) nekdanje skupne domovine, od leta 1945 do osamosvojitve Slovenije: do nekaj let pred razpadom države se je cena gibala okoli štiri tisoč nemških mark (kar je bila takrat neformalna obračunska enota), med vojno v 90. letih pa so zaradi življenjskih stisk prihajale z vojnega območja mnoge zbirke (in tudi drugi tržno zanimivi predmeti) in cena se je zaradi izjemno velike ponudbe spustila celo pod tisoč mark (ugodna priložnost za nakup, če je bil na voljo kapital, seveda; kot vedno in povsod kupuj, ko je poceni, prodajaj, ko je drago!). V zadnjem času je ponovno opaziti postopen trend večanja zanimanja za zbiranje teh znamk in zato posledično tudi višanje njihove tržne vrednosti, giblje se nekako od 450 do 550 evrov, če prodajate (obračunska enota je že evro!), če kupujete, kakšnih 100 do 200 evrov več.

Večina se s prekupčevanjem ne ukvarja

Trgovanje in prekupčevanje z znamkami in drugim filatelističnim gradivom je sicer dobrodošlo in v svetu zbiralcev nepogrešljivo – kako bi sicer zbiralci širili svoje zbirke, če ne glede na obširno in bogato ponudbo! Tudi nekateri filatelisti imajo trgovsko žilico zelo poudarjeno… Toda večina filatelistov se s prekupčevanjem ne ukvarja, zanimajo jih le lepe in zanimive znamke kot umetniške miniature, pa tudi poštno zgodovinsko filatelistično gradivo, ki ga v dolgih jesensko-zimskih večerih, sedeč v toplem družinskem okolju (nekateri njihovi znanci raje sedijo v pretežno moški družbi v gostilni ali tekajo po kakšnem kegljišču), preučujejo, opazujejo razvrščajo in urejajo po svoji (ali glede na interes oziroma ambicije vsiljeni tuji) presoji.

Znamke so morda največji razširjevalec vedenja o neki deželi, državi, pokrajini, nje preteklosti in sedanjosti, živi in neživi naravi, prebivalstvu in ljudeh, umetnosti vseh časov, gradbeništvu, športu itd. sploh – skratka, o vsem, kar je bilo, je in bo okoli nas! Da ne govorimo o čisto osebnostnih vidikih filatelističnega zbiranja: spodbujanju natančnosti, vedoželjnosti, redoljubnosti itd.. In kot tako je filatelistično zbiranje z vidika splošne vzgoje žal vse premalo cenjeno kot sestavni del splošnega izobraževanja… Priljubljeno »šolsko« vprašanje legendarnega Jožeta Remica: Znamke nekdanje afriške francoske kolonije Gornje Volte so zelo lepe, ali veste, kako se država imenuje zdaj? Večina razgledanih filatelistov seveda to ve: Burkina Faso!

Mnogi odrasli, ki se spominjajo svojega mladostnega zbiranja znamk, se sprašujejo, koliko bi bile te danes vredne. Verjetno ne kaj dosti, saj so bile to večinoma tako imenovane »otroške« zbirke, z domačih in od prijateljev nabranih kuvert in kartic s pozdravi odrezane in »oprane« znamke, zložene v albumčke, morda še kakšen poceni »paketek« z manjvrednimi znamkami, prinešen kot turistični spominek iz kakšne tuje države… Resna filatelija pač zahteva malo več truda, vztrajnosti, znanja in vlaganja. Ob tem pa je treba opozoriti na, zaradi takšnega otroškega zbiranja, nenamerno uničevanje drugih, za zbiranje in zgodovino vsebinsko in materialno (cenovno malo manj) pomembnih primerkov. Razglednice na primer so se začele za pošiljanje pozdravov množičneje pošiljati na prehodu v 20. stoletje, najprej enobarvne, nato prelepe litografirane. Na njih so bile seveda prilepljene tudi znamke kot potrdilo o plačilu poštnine. In te povsem običajne znamke – poštnina za razglednice je od nekdaj najnižja, zato so bile na njih nalepljene znamke nižje nominale – so naključni najditelji razglednic po vzoru okolice pa tudi takratni splošni vrednostni oceni odrezali, »oprali« in uvrstili v svojo filatelistično zbirko! Tako je bila uničena prenekatera razglednica kot tiskarsko obrtna umetnina, brez dvoma pa tudi bolj ali manj redek slikovni dokument preteklosti. Da ne govorimo o poštnem žigu, s katerim je bila ta nalepljena znamka razvrednotena – v primeru, da je bila razglednica oddana v kakšnem manjšem kraju, je lahko ta izjemno pomemben tudi za poštno zgodovino, včasih za zgodovino sploh! In to zaradi znamke, v začetku dvajsetega stoletja je bila na našem območju to avstro-ogrska, običajno zelene barve, nominale 5 hellerjev in z motivom cesarja Franca Jožefa, ki so jih stiskali nedoumljivo količino - milijardo in 868 milijonov (1.867,964.000)! Tudi če ste lastnik večje količine tako zbranih in dandanes že skoraj sto let starih znamk, bi zanje težko iztržili nekaj tolarjev! Razglednica kot dokument časa pa je bila zaradi take znamke obsojena na uničenje!

Posebno poglavje, ki zadnjih nekaj desetletij močno vpliva na priljubljenost in kasnejšo tržno vrednost znamk, je strategija izdajanja oziroma emisijska politika posameznih poštnih uprav. Spet primer iz nekdanje skupne države: Jugomarka, podjetje za proizvodnjo in trženje z znamkami, je nekoč kot del jugoslovanskega podjetja za PTT promet dokaj dobro skrbela za to, saj je leto dni po izidu priložnostnih znamk cene le-teh v svojih pooblaščenih trgovinah – z močnim vplivom tudi na prekupčevanje med posamezniki! – začela počasi dvigovati, nekatere bolj, druge manj, odvisno od povpraševanja (in seveda dolgoročne strategije!). To podjetje je starejše domače znamke, ki jih niso imeli več v zalogi, po dnevni tržni ceni odkupovalo za nadaljnjo prodajo v svojih filatelističnih trgovinah, glede na povpraševanje pa tudi na filatelističnih sejmih po svetu! Slovenska pošta se je v začetku odločila podobno: leto po izidu vzame priložnostne znamke iz prodaje na poštnih okencih, ker pa očitno ne ve, kaj bi z njimi naprej, jih žigosa (da niso več uporabne za frankiranje; med njimi se najdejo tudi take, po katerih so filatelisti pred iztekom prodaje zaman povpraševali na poštah, saj naj bi bile po zagotovilih že davno »razprodane«) ter kljub protestom in opozorilom zbiralcev še naprej prodaja po grosistično-dumpinških cenah. Mali lot 50 žigosanih znamk v domači ponudbi stane 600 tolarjev, v tujini je po 2,5 evra! V državno blagajno pride tako precej manj denarja, kakor bi ga lahko, toda kaj bi to, glavno je, da državnega podjetja ne obremenjujejo zaloge, višji dobiček ni pomemben. O ohranjanju, če že ne dvigovanju filatelistične vrednosti lastnih žigosanih znamk pa očitno poštni »strategi« ne vedo ničesar, menda to tudi ni njihov cilj. Doklej?

JANEZ W. STOPAR


NAZAJ      DOMOV        NAPREJ